Kokarje

Množinsko ime Kókarje ima rodilnik Kókarij, torej tako kot v samostalniku škárje ali v imenu bližnjega večjega kraja Názarje: škárij in Názarij; na vprašanje kje je odgovor v mestniku v Kókarjah (tako kot v Názarjah, v Lókah, v Zavodícah …; tudi v imenu Čreta pri Kokarjah je taka sklonska oblika).

Prebivalec je Kókarčan, sploh v množini so tudi Kókarci, in prebivalka Kókarčanka. Pridevnik je kókarski (pod vasjo je Kókarsko pólje, tudi v medmetnem vzkliku svéta Maríja kókarska, saj tu stoji nekdaj znamenita Marijina cerkev, ki je okoli leta 1460 postala romarska). V Kokarjah je bila do konca prve svetovne vojne živa lončarska obrt in iz nje izvira zveza kókarski pískrci ‘kokarski lonci’, ki je bilo zbad­ljivo poimenovanje za prebivalce in prebivalke Kokarij.

V narečju je skoraj enako: \ˈkoːkarja\, rodilnik \s ˈkoːkari\ in tudi \s ˈkoːkar\, prebivalec je \ˈkoːkarčan\ in tudi \ˈkoːkarc\, prebivalka \ˈkoːkarčanka\, pridevnik pa \ˈkoːkarsk\. Zaradi težavnega ločevanja razporeditve nenaglašenega knjižnega [ər] in narečnega \ar\ nastopajo narečne, torej le govorjene oblike \ˈkoːkərčan\ (poknjiženi zapis bi potem bil Kókrčan), v množini \ˈkoːkərc\ (poknjiženi zapis bi bil Kókrci), in \ˈkoːkərsk\ (poknjiženi zapis kókrski). – Opozoriti je treba na knjižno množinsko orodniško končnico -ami (s Kókarjami), ki je težavna zato, ker ji je v narečju zelo blizu končnica samostalnikov moškega spola -i, npr. z mátičarji, zato potem beremo narobe zapisano s Kókarji (kar bi moralo biti za ženski spol, tako kot s škárjami, ne s škárji). V narečju med obema končnicama ni razlike, v vsakem primeru je \-əm\, to pa potem v knjižnem jeziku povzroča zmedo.