Meliše

Knjige pravijo, da melišče tvorita grušč in pesek, ki se nabirata ob vznožju (gorskih) sten in pobočij. Na tem območju gre za širše pojmovan gramoz in pesek (v narečju šúder) na desnem bregu Savinje: Melíško pólje je visoka prodna terasa. – Ime Melíše je slovnično srednjega spola (lépo Melíše), ne morda množinsko, s predlogoma npr. v Melíšu in iz Melíša. V orodniku moramo, ko pišemo in govorimo knjižno, popaziti na končnico -em (namesto siceršnje -om), ki se v knjižnem jeziku premenjuje, tako kot se v istem sklonu samostalnika stríc – s strícem. – Prvotna skupina šč v besedi melišče se je obrusila v š, kar je v zgornjesavinjskem narečju pravilo, tako kot recimo góša (iz gošča), ki pomeni ‘gozd’.

Prebivalec kraja je Melišán, prebivalka Melišánka. Za pridevnik melíški pa smo tule tudi že izvedeli ob Melíškem pólju.

V narečju v tem imenu in izpeljankah iz njega glede na knjižni sistem ni nič posebnega: \meˈliːšə\, na vprašanje kje je odgovor \u meˈliːšə\, na vprašanje od kod \z meˈliːša\, poknjiženo iz Melíša. Prebivalec vasi Meliše je \meliˈšaːn\, prebivalka \meliˈšaːnka\, pridevnik pa \meˈliːšk\: skoraj točno tako je tudi v knjižnem jeziku.