Nazarje

To ime je ženskega spola in množinsko: slovnično so lepe Názarje, tako kot recimo lepe hiše. S predlogom: gremo v Názarje, prihajamo iz Názarij, namenjeni smo proti Názarjam, spodnje Zadretje je ozemlje med Gornjim Gradom in Názarjami (ne morda Názarji). Pri sklanjanju se to ime obnaša tako kot samostalnik škarje: režemo s škarjami, ne s škarji, in ostanemo lahko brez škarij.

Iz krajevnega imena Nazarje tvorimo moško prebivalsko ime Názarčan in žensko Názarčanka, pridevnik pa je názarski. Drugačen naglas v teh oblikah je napačen, ga pa bomo pri tujcu razumeli in ga popravili.

V narečju se ime kraja in oblike, ki so izpeljane iz njega – prebivalsko ime in pridevnik – govorijo z e-jem v osnovi, torej \ˈnåːzerja\: s predlogom na vprašanje kje \u ˈnåːzerjah\ in na vprašanje od kod s predlogom v rodilniku \z ˈnåːzeri\ iz Názarij (in pri mnogih narečnih govorcih tudi \z ˈnåːzer\ – tako na kratko samo v tej, rodilniški obliki). Pridevnik je \ˈnåːzersk\. Če ni z e-jem, ampak z a-jem, je že manj narečno: čedalje večkrat se bo dogajalo, ampak tako je; nekaj motenj v nekdaj domnevno trdni svet narečnih oblik, ki nikoli niso bile povsem trdne, saj sicer ne bi prihajalo do sprememb, prispeva knjižni ali pogovorni jezik s priseljenci, potem televizija in radio in vse drugo, kar nas nenarečnega doseže, mlajši pa se narečja v ne vedno povsem narečnem okolju šele učijo. Zato se narečja v posameznostih spreminjajo, ne bodo pa kar izginila. Strpni smo lahko do česar koli, kar v jeziku kaže znake drugačnosti.