Nizka

Vas Nízka ob cesti od Nazarij na Ljubno ob Savinji se je do leta 1953 imenovala Nízka vás. Tako še vedno govorijo starejši domačini in okoličani v imenu za prebivalca in v pridevniku. Za leta od 1350 do 1461 so ohranjeni podatki, da se je naselju v nemščini zaradi mlinov na Savinji reklo Mlinska vas, in to ime je bilo leta 1426 zapisano tudi po slovensko – Mlynskawes, s prepoznavno narečno obliko za samostalnik ‘vas’. – O pridevniku nizka nam da misliti sosednja vas višje ob Savinji, ki se imenuje Varpolje. – Par predlogov, ki odgovarjata na vprašanji kje in od kod, je ob slovenskih krajevnih imenih najpogostejši, v tem primeru v Nízki in iz Nízke.

Prebivalec je za knjižno rabo Nizkovaščán, prebivalka Nizkovaščánka in pridevnik nizkováški. – O nenaglašenosti prvega dela izpeljank, kot je zapisano tule, čisto upravičeno dvomimo celo govorci istega narečja. Polovičnega naglasa ne pišemo, pisanja in branja stranskega naglasa sploh v knjižnem jeziku pa tudi nismo vajeni, tako da v tem primeru kot poslušalci in bralci lahko izbiramo. Jezikovno enoličnosti ni: besede naglašujemo in zveze glasov lahko isti osebki izgovarjamo zelo različno, recimo v mirovanju drugače kot med hojo v klanec ali med hitenjem, med hitrim govorjenjem zelo drugače, kot če govorimo počasi. To velja tako za narečje kot za knjižni jezik. Slovenskega knjižnega jezika zaradi teh zadreg pri zapisovanju še ne bo konec. Tako kot ga zagotovo ne bo zaradi vseh mogočih drugih variantnosti, recimo časovnih, pokrajinskih, generacijskih in še kakih.

K narečju. V današnjem narečnem imenu vasi \ˈniska\ in v narečnih izpeljankah iz njega, tako kot že v imenu vasi pred 600 leti, nastopajo narečne oblike vés, vêški in \ˈniskaveˈšaːn(ka)\. Knjižne oblike ostajajo za pisanje in govor v okviru knjižnega jezika, torej vsega tistega, kar je več od pogovornega in narečnega, narečne pa predvsem za medsebojno govorno sporazumevanje domačinov in okoličanov. Prebivalcu se reče \ˈniskaveˈšåːn\ in prebivalki \ˈniskaveˈšåːnka\, pridevnik pa je \niskaˈvjeːški\, včasih tudi z zelo negotovo jakostjo naglasa na prvem zlogu. V teh narečnih oblikah je narečni a nastal iz nenaglašenega o-ja na koncu prvega dela Nizko- ali nizko-, čemur pravimo akanje. Soglasniška skupina šč se je poenostavila v š, tako kot v mnogih drugih primerih v zgornjesavinjskem narečju.