Okonina

Ko je bila Okonína leta 1316 zapisana v danes najstarejšem ohranjenem dokumentu, se ji je po nemško reklo Weingarten, torej ‘vinograd’, kar priča o nekdanjem vinogradništvu v Zgornji Savinjski dolini. (Tudi drugod v nižjih predelih Zgornje Savinjske doline se v ledinskih in hišnih imenih in priimku pojavljata trta in vino, v spodnji Zadrečki dolini recimo v prvotnem ledinskem in hišnem imenu Viníše, Podvín(i)ca in V ta zadnjem nógradu.) Predložni par ob vprašanjih kje in od kod je daleč prevladujoč tudi pri imenih drugih naselij: v Okoníni in iz Okoníne.

Prebivalec je Okonínec (tu je treba paziti na preglas v orodniku ednine: z Okoníncem, svojilni pridevnik iz prebivalskega imena pa je Okonínčev) ali Okonínčan (kar je redko in govorijo predvsem okoličani), prebivalka Okonínka ali tudi Okonínčanka. Pridevnik je okonínski.

V narečju se ime naselja in izpeljanke iz njega glasijo brez presenetljivih glasov, samo z začetnim \u-\ namesto knjižnega zapisanega O- ali o-, kar v zgornjesavinjskem narečju velja tudi za tak položaj v veliki večini drugih besed: \ukəˈnina\. Prebivalec tega kraja je \ukəˈninc\, prebivalka \ukəˈninka\, pridevnik pa \ukəˈninsk\. Mlajši in okoličani, sploh tisti od drugod, za prebivalca uporabljajo obliko \ukəˈninčan\ in za prebivalko \ukəˈninčanka\. Domačini to zaznajo, razumejo pa oboje: pri najrazličnejših stikih z drugače govorečimi seveda prihaja do sprememb in nihanja v rabi. Pomembno pa je, da se kljub morebitnim zadregam ne odrečemo govorjenju ali pisanju in da glede na okoliščine ostajamo pri narečni ali knjižni rabi krajevnih imen in izpeljank iz njih.