Podolševa

Razpršenim hišam, ki sestavljajo kraj, naselje ali vas nad Solčavo, se je nekdaj (pač po cerkvi) uradno reklo Svéti Dúh, to pa še vedno govorijo predvsem starejši: gre se k Svétemu Dúhu, bili smo pri Svétem Dúhu in pridemo od Svétega Dúha (ne Duhá).

Danes je uradno ime naselja Podolševa, kar se v Solčavi in okolici sploh pri starejših (tako kot v imenu gore Olševa) izgovarja [ôš], drugod pa se govori, kot je napisano, [ólš]: bili smo v Podolševi, prihajamo iz Podolševe. Domačinom lahko z izgovorom brez težav sledimo, zahteva pa seveda nekaj pozornosti. – Pri izgovoru skupine ol v zemljepisnih imenih se tu kaže podoben razvoj kot pri mejni reki, ki se pri nas imenuje in piše Kolpa: pri domačinih znana [kôpa] je zaradi branja po zapisu v knjižnem jeziku in pri preostalih slovensko govorečih, ki jim lokalni izgovor ni bil znan, postala kar [kólpa]. V bližini je še eno podobno ime s posebnim izgovorom, Solčáva, ki so ga vsaj nekateri kmalu po nastanku sredi 19. stoletja izgovarjali [sočáva]: danes je uveljavljen izgovor po črki – [solčáva].

Prebivalec je Podolševčan, prebivalka pa Podolševčanka, pridevnik iz imena je podolševski – tudi vse to troje z izgovorom [ôš] ali [ólš]. Pri domačinih so te oblike raje opisne, recimo prebivalci Svetega Duha ali prebivalci Podolševe, kar je ohlapno pravilo, ki velja za prebivalce in prebivalke ter za pridevnike katerega koli kraja, ne samo tistih, ki imajo kakor koli zapletena imena.

V narečju se uradno ime Podolševa izgovarja \podˈoːševa\ ali \podˈoːlševa\ itd., sploh pri starejših domačinih pa je kraj imenovan \sˈvėːt’ ˈduːh\: kam – \h sˈvėːt’mə ˈduːhə\, kje – \pər sˈvėːt’mə ˈduːhə\, od kod – \ut sˈvėːd’ga ˈduːha\.