Šentjanž

Predlog v odgovoru v mestniku na vprašanje kje je v – v Šentjánžu. Brez posebnosti. – Končni ž v imenu ne potrebuje posebne razlage: izgovarja se kot [š], enako kot recimo v besedah móž ali nôž.

Prebivalec je Šentjánžan in prebivalka Šentjánžanka, pridevnik pa šentjánški: v pridevniku se zaradi prilagoditve ne piše ž, ampak š, kot v besedi moški, ki je tvorjena iz oblike mož. – Tudi v vseh teh oblikah se v knjižnem jeziku prvi zlog izgovarja ali [šənt-], torej z nenaglašenim polglasnikom, ali [šent-], s prav tako nenaglašenim e-jem, kar je zapisano tudi tule, čeprav le izgovor [šənt-] odraža narečno zgornjesavinjsko rabo. Obe možnosti sta poenoteno na razpolago zato, ker pri vseh res številnih slovenskih krajevnih imenih s tem začetkom (Šempeter, Šentgotard, Šentilj, Šentjakob, Šentjošt …) govorci ne moremo poznati krajevne rabe in narečnih posebnosti za vsak kraj posebej. Izgovor obravnavanega imena naselja in izpeljank iz njega je v knjižnem jeziku (na primer na javnih nastopih) lahko torej enak kot v narečju, saj nam je tak bolj domač – [šənt-]. – Prva sestavina imena (Šent- ali šent-) pomeni ‘sveti’, Janž pa je stara slovenska oblika imena Janez – cerkev v Šentjanžu je posvečena svetemu Janezu. – V orodniku je treba popaziti na preglas končnice -om v -em, ker se osnova konča na ž: Šentjánžem. – Ime Šentjánž ima v naši državi več krajev. To v občini Rečica ob Savinji, ki je trenutno v uradni obliki še golo, bo po predlogu geografskih strokovnjakov v prihodnosti dobilo dopolnilo ob Savínji, da bo pri rabi na ravni države enoumno in nezamenljivo.

V narečju se ime glasi \šəntˈjaːnš\ (v prvem delu v narečju s polglasnikom, ne z e-jem – v knjižnem jeziku je lahko eno ali drugo), v rodilniku ednine \šəntˈjaːnža\, v mestniku \u šəntˈjaːnžə\ itn. Polglasnik v \šənt-\ nastopa v vseh oblikah in izpeljankah (prebivalec je \šəntˈjaːnžan\, prebivalka \šəntˈjaːnžanka\, pridevnik \šəntˈjaːnšk\) in se govori tudi v knjižnem jeziku (z dvojnico [šent-]).