Solčava

Prvotno ime tega kraja je bilo tudi med domačini, kot pričajo dokumenti, nemško, v katerem od približkov: Sulzbach, kar pomeni ‘Slani potok’ in se izgovori [zúldzbah] ali [súldzbah]. V času učinkovitega romantičnega nadomeščanja tujega, nemškega v slovenskem jeziku so nastala še druga bolj slovenska ali slovanska imena namesto prvotnih nemških ali takih z nemško osnovo: Maribor namesto Marburg, Ljutomer namesto Lotmerk in Brežice namesto Rain. – Še v prvi polovici 19. stoletja se je v Solčavi in okolici tudi med domačini uporabljala oblika Žôlcpah z izgovorom [žôcpah] ali Žócpah. Prvič je ime Sovčava v spominski knjigi solčavskega župnišča 30. septembra 1838 zapisal solčavski kaplan Andrej Lenarčič: v belo Sovčavo in Ljuba mi mila Sovčava! – Ime Solčáva in oblike iz njega se danes izgovarjajo [solčáva]. Ta samostalnik ženskega spola se veže s predlogom v (na vprašanje kje ali kam) in iz (na vprašanje od kod): v Solčávi, v Solčávo, iz Solčáve.

Ime za prebivalca se glasi Solčaván in za žensko Solčavánka. Zaradi narečne posebnosti, ker se e za črko č izgovarja kot a, je Franc Štiftar v knjižnem jeziku to prebivalsko obliko leta 1873 (neustrezno) zapisal kot Solčevani, kar se komu zapiše še danes. Tudi oblika Solčavci se ne uporablja. – Solčaváni so širše vzeto prebivalci župnije Solčava, zato se na splošno tako imenujejo tudi prebivalci Logarske Doline, Podolševe (nekdaj Svetega Duha) in Robanovega Kota, ki kdaj imajo svoja prebivalska imena ali pa ne. Te seveda vedno lahko opišemo na način prebivalci Logarske Doline itd. – Pridevnik solčávski se uporablja na primer v imenu Solčávske planíne ali v zgodovinskem imenu Solčávske Álpe. Sploh geografi območje Solčave in okolice radi imenujejo Solčávsko z rodilnikom Solčávskega, v mestniku na Solčávskem. Z veliko začetnico se piše recimo zveza Solčavska panoramska cesta.

V narečju se kraj danes imenuje zelo podobno kot v knjižni slovenščini: \solˈčaːva\, s predlogom v odgovoru na vprašanje kam \u solˈčaːvə\, redko tudi \səlˈčaːva\ (\səl-\ se govori tudi v prebivalskem imenu in v pridevniku), s predlogom \u səlˈčaːvə\ ipd. Prebivalec je \solčaˈvaːn\ in prebivalka \solčaˈvaːnka\, pridevnik pa je \solˈčaːski\. Nekdanje ime kraja, samostalnik moškega spola \ˈžoːcpah\, poknjiženo Žócpah, s predlogom v odgovoru na vprašanje kje \u ˈžoːcpahə\ in pridevnik \ˈžoːcpaški\ danes slišimo le v šaljivi rabi, sploh za poživitev zgodovinskih zgodb in pripovedk o Solčavi z okolico ter o prebivalcih tega območja.