Potočka zijavka

V tem nekrajevnem imenu (zijávka je ‘jama, votlina z vidnim vhodom’ v skalni steni) se pridevnik potóčki nanaša na domačijo ali hišno ime Pôtok (v mestniku: v Potóku) v Podolševi, saj ta zijavka gleda v dolino iz stene Olševe na nekdanjem svetu tukajšnjega kmeta Potóčnika. Raziskovalec Srečko Brodar je samostalnik zijávka, kot se izgovarja v Zgornji Savinjski dolini, pisal z l-jem, kot Potóčka zijálka, kar zahteva tudi izgovor [zijálka] (SP 2001), ki pri nedomačinih morda celo že prevladuje, saj se tudi že brálka izgovarja [brálka]. – Pridevnik zijáv pomeni takega, ki zija, ki ima sorazmerno široko odprta usta, in pri Potočki zijavki kot naravnem pojavu gre za to predstavo. Ženska ali igrača, ki se vrti in ki je, kot so pravili nekdaj, vrtáva, je vrtávka, nekaj drugega pa je (po SP 2001) vrtálka [lk] – ‘naprava, s katero vrtamo’. V pisni obliki lahko narečna zijávka klecne pod težo knjižne in narečni rabi tuje zijálke, zato slednjo vsaj izgovarjajmo [zijáka], kot je v zgornjesavinjskem narečju sistemsko in prevladujoče, in sicer tudi zaradi drugih nekrajevnih imen s sestavino zijávka drugod po Zgornji Savinjski dolini. Pišimo in izgovarjajmo Potóčka zijávka – v knjižni in narečni rabi, saj eljkanje res ni potrebno.