Menina

Menina je zakrasela planota med Zadrečko dolino na severu ter Tuhinjsko in Motniško dolino na jugu. – Najbolj običajna slovnična predloga v zvezi z njo sta na in z – na Meníno in z Meníne. Ker pa spadajo pod Menino tudi obsežna pobočja, se je za te predele (in potem tudi za hrbet) Menine uporabljal predlog v: les so sekali v Menini, ne nujno na njej – gre torej za posebno rabo (prim. Čerček 1948–1949, ki piše predloga na in v). Podobno je pri Čreti in Dobrovljah ter pri občnem poimenovanju planina: v Zadrečki dolini se v narečju gre v planino, pri čemer niso mišljeni ravno visokogorski travniki, ampak gozdnate strmine in planote nad dolino. Tudi v knjižni slovenščini pravimo, da gremo v gore, v planine, v Alpe in da smo bili v gorah, v planinah, v Alpah, pridemo z gora in s planin, toda iz Alp: zvezo roža iz planin imamo za napako. Nevzporednost pač. – Ime Menína zaradi všečnega rimanja velikokrat radi opremljajo z določilom planína (ki ni sestavina nekrajevnega imena), in to na desni, kar je izjemen položaj: Menína planína. Tako kot bi govorili Meta teta – in kot da ime Menína sámo zase ni dovolj (prim. Meze 1963).

Pridevnik iz imena Menína je menínski: meninski vrhovi, meninske planine, prostrani meninski svet, seveda pa se ga da tudi opisati: vrhovi Menine, planine na Menini ipd.

V narečju se gori ali gorski planoti Menina pravi enako kot v knjižnem jeziku: \meˈnina\, \na meˈninə\ na Menino, \z meˈnine\ z Menine, pa tudi (v odgovoru na vprašanje kam) \u meˈninə\ na pobočja Menine ali na področje Menine in nazaj \z meˈnine\ s pobočij Menine ali s področja Menine, kjer zaradi popolnega sovpada predlogov iz in z/s v narečju med njima ni razlike. Kljub temu pa bo zapisano v knjiž­nem jeziku z Meníne še najbolj prav.