OB SAVINJI
IN DRETI

Starejši ne samo domačini so za ta predel govorili Gôlte [gôte] z rodilnikom Gôlt [gôt] (to ime je kot pokrajinsko navedeno v SP 2001) ali Gôlti [gôti], kar naj bi bil v obeh primerih množinski samostalnik ženskega spola, in sicer v zvezi z glagolom goltati ‘požirati’: kraško površje je »goltalo« površinsko vodo, s tem ko je ta v njem poniknila. Pridevnik k temu je bil gôlčki [gôčki]: Mozirska koča je bila leta 1896 postavljena na Golčki planini. – Geograf Drago Meze je s svojimi objavami pripomogel k uveljavitvi imena Golte in je v eni od zgodnjih objav (Meze 1964: 36) zapisal naglas Gôlte, kar bi ustrezalo narečnemu naglasu, ne vemo pa, kako je sam bral skupino ol – kot [ol] ali kot [o]. – Danes lahko sklenemo le, da se je v knjižnem jeziku v imenu Golté [golté] uveljavil nenarečni, torej nedomači izgovor skupine [ol] po črki (kar se čedalje pogosteje pojavlja tudi pri zgornjesavinjskih imenih Olševa, Podolševa, Potočka zijalka in kot se je že uveljavil v vodnem imenu Kólpa na jugu Slovenije ali v imenu Šmárje pri Jélšah). Tudi priimek Góltnik se v Zgornji Savinjski dolini izgovarja z l-jem (medtem ko se v knjižnem jeziku gôltnik, glas, ki je tvorjen v žrelni votlini, še naprej izgovarja [gôtnik]).

V narečju ni ustreznice, ki bi jo uporabljali; ime je občuteno kot narečju tuje pred­vsem zato, ker končniški naglas Golté narečno govorečim domačinom pri sklanjanju povzroča težave. Mozírska planína (ali Mozírska), ki se pri domačinih govori kot sopomenka, je le ena od planin, na katerih so nekdaj pasli: od daleč je približno enaka Goltem, če pogledamo od blizu, pa seveda ni.